Ogled, namenjen kmetovalcem, je bil v soboto, 1. oktobra 2016
Zbrali smo se ob 7.00 uri na parkirišču pri Športni dvorani v Medvodah in se z avtobusom odpeljali v Gornjesavinjsko dolino. Skozi krajino s hmeljišči, obcestnimi vasmi nas je vodila pot v Braslovče, od nekdaj pomemben trg za vasi Spodnjesavinjske doline. Po ogledu smo nadaljevali v Letuš. Travniški sadovnjaki so nas spremljali do MOZIRJA. Med potjo je bila podana vloga sadjarstva nekdanjega mozirskega okraja, pomembna vloga šole, sadjarskih znanj in skupnega tržnega nastopa.
V Mozirju je bilo vodstvo po razstavi s člani sadjarskega društva Franc Praprotnik. Razstava sama odpira vprašanja, primerjave. Poslikali smo stare sorte. Po razstavi smo imeli priložnost za vprašanja s širšo strokovno razlago. Na ogled je bil šolski sadovnjak mozirske osnovne šole. Zanj skrbe člani društva. Zgodaj popoldne smo se odpeljali v Šmihel na stoletja staro a sodobno gorsko kmetijo Lesjak, kjer smo imeli kosilo. Po kosilu je sledil ogled in vodstvo z gospodarjem enega najlepše ohranjenih, velikih travniških sadovnjakov s čebelnjakom. Njegovo znanje, izkušnje, pridelava in predelava na kmetiji z vsemi krizami zadnjih let je bila povod za številne odgovore in dodatna vprašanja. Na kmetiji s starimi praksami in znanji o pravih lunah, lastnih semenih, zeliščih prehitevajo novodobne usmeritve. Obe gospodinji, starejša in mlajša sta pripravili dobrote za nakup; kruh, jabolčni kis, med in jabolka. Pozno popoldne je bil odhod v dolino, proti domu.
Vprašanja: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. na tel. 040 977 392
Organizatorji: Društvo Sorško polje v sodelovanju z občinami Kranj, Medvode, Škofja Loka
POROČILO ZA MEDIJE
»Koder mnogo sadja zori, tamkaj je dosti pridnih ljudi.«
V soboto, prvega oktobra se nas je 37 pridnih kmetovalcev, vrtičkarjev in sadjarjev odpravilo na tradicionalni jesenski ogled dobrih praks, ki ga dvakrat letno organizira Društvo Sorško polje. Spet se je izkazala dobra karma Društva Sorško polje, saj nas je pospremil čudovito topel jesenski sonček in nas ob postanku za jutranjo kavico v gostilni Grof na Vranskem že prijetno grel.
Letošnji izlet je bil dišeče sadjarsko obarvan – Ogled 7.sadjarske razstave sadja s travniških sadovnjakov v Mozirju, ter obisk gorske kmetije Lesjak in sprehod po njihovem sadovnjaku s čebelnjakom.
Moje sadjarsko znanje se sicer ustavi pri črki S od sadjarstva. Se pa kot vrtičkarica na svojem vrtu trudim gojiti in ohraniti medonosne rastline in gostiti čim več čebel in čmrljev. Močne in zdrave bodo odletele na sosedov sadovnjak, oprašile sadno drevje in krog bo lepo sklenjen. Krog soodvisnosti in podpiranja.
Predstavitev sadjarske dediščine nam je z žarom, spoštovanjem in predanostjo predstavljala gospa Mirjam Kopše, ki nas je tega dne vodila po prelepi Savinjski dolini. Šele, ko se z zares odprtimi očmi ozremo okrog, ugotovimo, koliko lepote premore naša dežela in predvsem, kako malo jo poznamo.
Savinjska dolina slovi kot ena najlepše urejenih regij po urejenosti svojih mest in vasi. Ime je dobila po reki Savinji, ki je naša najdaljša reka, ki teče le po slovenskem ozemlju (102 km, izvir nad Slapom Rinka). Sledili smo poti med visokimi alpskimi planotami Dobrovelj, Črete, Menine planine in naprej proti Goltem, v daljavi nas je pozdravljala koroška Uršlja gora. Na tem ozemlju kajpak ne moreš ubežati duhu slavnih Celjskih grofov. Njihova rodbina je prvič omenjena v povezavi z gradom Žovnek – nekoč eden največjih gradov na Slovenskem. Vzpetina z ruševinami gradu pripada Občini Braslovče, občani pa sami obnavljajo slavni grad, kar je prav gotovo občudovanja vredno sodelovanje.
Pot nas je peljala po območju velikih turških vpadov, po gospodarsko izjemno pomembnih poteh tistega časa. Mestom in vasem ob poti so v srednjem veku priznali trške pravice, mitnina pa je bila pomemben vir prihodka vladajočih grofov. Tako je zelo lepo ohranjen trg v prafari Braslovče z znamenito in čudovito Cerkvijo Marije Nebovzete. Pred hordami otomanskega cesarstva so cerkev ščitili štirje obrambni stolpi z dvižnim mostom ter močno zidano obzidje. Danes je ohranjen še eden izmed stolpov in del zidu. Pri cerkvi je bila začasno pokopana Veronika Deseniška.
Vrata v svet neokrnjene narave Zgornje Savinjske doline predstavlja Mozirje, ki je bila destinacija za vedoželjne sadjarje. Pobudnik sadjarstva na tem področju je bil g. Franc Praprotnik, po katerem je ime prevzelo tukajšnje društvo, pobudnica ustanovitve Društva Franc Praprotnik, je bila prav naša spremljevalka Mirjam. Jutranji vrvež ob postavljanju sobotne tržnice na stoletnem trškem kraju je lepo pričaral srednjeveško vzdušje. Galerija Osrednje knjižnice v Mozirju je prijazno gostila 7. sadjarsko razstavo, ki je bila zaradi uničujoče spomladanske pozebe na veliki preizkušnji. Velik del doline je ostal brez sadnega pridelka, na srečo pa je pozeba prizanesla nekaterim višinskim kmetijam, ki še z ljubeznijo ohranjajo svoje kmečke sadovnjake. prijazno so nas sprejeli ustanovni člani društva.Pozdravil nas je predsednik g. Alojz Plaznik. Vodenje po razstavi je prevzel g. Venek, upokojeni ravnatelj osnovne šole, ki ima velike zasluge, da se sadjarsko znanje predaja naprej najmlajšim. Pridružil se nam je še g. Konrad Brunšek zaslužen za ohranitev predmetov sadjarske kulture in veliko knjižnico stare literature. Moški so vrsto hitro strnili okrog govorcev Sadjarskega društva Franca Praprotnika Mozirje, ki so lepo predstavili delo tukajšnjih sadjarjev, njihova prizadevanja in načrte. Tokratna razstava je gostila 120 vrst jabolk in 20 sort hrušk. Zanimivost razstave je bil prikaz preizkušenih in perspektivnih sort jabolk iz poizkusne pridelave kmetijskega inštituta.
Košare z dišečim sadjem so budile spomine na otroške dni, ko smo otroci na poti domov grizljali nabutana jabolčka, ki jim je včasih manjkalo še kar nekaj časa do zrelosti.
Ženske smo hitele raziskovat in iskat navdih, kako lahko s kuharskimi veščinami poskrbimo za spravilo okusnih sadežev za puste zimske dni oziroma, kaj znajo skuhati članice Društva kmetic Zgornje Savinjske doline.
Na mladih svet stoji, znamo povedati. Žal nas je trend preteklih let oddaljil od narave, naši otroci so odrasli, nam podarili že vnuke in sedaj imamo moralno dolžnost, da njim predamo modrosti in veščine. Šolski sadni vrtovi ali vrtovi nasploh so odličen učni poligon za vzbujanje interesa in ljubezni mladih do žive narave. Par minut oddaljen od mestnega trga je lep primer takšnega poligona, ki nudi skrivnostni pogled v naravne zakonitosti in ki krepi tudi medgeneracijsko sožitje.
Vzoren primer sožitja, spoštovanja, upoštevanja in prijaznosti smo začutili na Kmetiji Lesjak, ki je bila naslednja točka v programu dneva, kjer složno živijo in delajo tri generacije. Na poti do nje smo se ustavili v središču slikovite vasice Šmihel, ki ima vse, kar pravzaprav potrebuje en kraj: cerkev, šolo, vrtec in pokopališče, kmetije pa razpostavljene daleč naokrog.
Še malo ovinkov in dosegli smo natančno 700 m nadmorske višine, kar je bilo letos ravno dovolj, da je Lesjakovemu sadovnjaku nižinska zmrzal prizanesla. Pogled po višinskem travniku je bil res razkošen. Težko bi z drugimi besedami opisal obilje in radodarnost narave, kot s prepolnimi vejami rdeče zelenih dišečih jabolk na 106 drevesih.. Pogled ni nikogar pustil ravnodušnega. Primer, kako narava obilno vrne, če smo do nje spoštljivo prijazni, kar gospodarji prav gotovo so. Kmetija je dober primer ohranjenega tradicionalnega slovenskega kmetijstva, kjer ena dejavnost podpira drugo. Pridne roke obmirujejo samo med trdo in mrzlo zimo, ki tukaj rada natrosi obilo snega. Kar pa seveda pripomore k temu, da si sadno drevje dodobra odpočije. Že trinajsti rod Lesjakov od 15. stoletja skrbno obdeluje njive , travnike, gozd, spoštuje in upošteva lunine mene pri sečnji in spravilu lesa ter domačih kolinah.
Pridne roke starejše in mlade gospodinje so pripravile za prste obliznit dobro kosilo, po kosilu pa je dobro del obhod sadovnjaka in predajanje sadjarskih izkušenj gospodarja Ivana.
Povsod kamor greš pusti odtise in odnesi vtise! No, mi smo s seboj v dolino poleg polnih želodcev odnesli še medene priboljške, domač kruh, jabolčni sok in kis in prav gotovo kakšno sadjarsko skrivnost.
Nevsiljivo in prijetno so se kar nekajkrat oglasili zvoki ustne harmonike Jožeta Stenšaka.
In če si enkrat v deželi hmelja in piva je seveda prav škoda, če ne pokukaš še v skrivnost opojne pijače in v način kuhanja ječmena in pripravljanja piva na tradicionalen način. Postanek v mestu Žalec je bila češnja na tortici. Vsi smo radovedno pokukali v kotel gospoda Matjaža Anžurja – Volka Turjaškega , ki nam je kratko a zelo nazorno predstavil skrivnosti priprave piva: svetlega, temnega, ležaka in ol piva … v nanovo odprti pivovarni v Žalcu, ki deluje v okviru Zadruge EKOCI COOP.
Do znane Fontane piva pa bo potrebno priti kdaj drugič, saj so se pred pipicami valile dolge kolone. Pa nič hudega. Človek je nadvse vesel, da se je ideja tako lepo usidrala. Pivo bo prav gotovo teklo še kar nekaj časa…
Prijetno utrujenim je povzetek sadjarske izkušnje zelo lepo podal gospod Slavko Turšič član sadjarskega društva Borovnica, biodinamik in avtor sadjarskega biodinamičnega koledarja. Po predstavljenem postopku priprave sadik, sajenja, cepljenja, škropljenja…, po vseh njegovih nasvetih tudi vrtičkarja zamika, da bi stopil v sadjarjeve škornje. Gospod Turšič nas je povabil na marčevski tečaj obrezovanja sadnega drevja v ekološki sadovnjak OŠ Medvode in je ponudil pomoč vsem nadobudnim začetnikom in tistim, ki imajo kakšno staro sorto, ki bi jo radi ohranili. Upoštevajoč kajpak cikel, ki ga ima mlada bilka. Vsekakor je to tek na dolge proge, ki pa nam in našim zanamcem obilo povrne.
Večer je bil še mlad, ko nas je voznik srečno pripeljal na naše izhodišče. Kar se mene tiče, lahko rečem: z nobene poti se ne vrneš isti, kot si nanjo šel. Vedno si bogatejši.
Vtise strnila: Cvetka Jeras Andrejc